Aster [Philogramm]


Berlin


Berlin


Schwertglanz [Sho-do]

Potrebujemo zavestnejše pisanje.

Če pogledamo čez rob črnilnika na Japonsko in Kitajsko, potem vsako "pišoče srce" začne hitreje biti in prebledi od zavisti. Tamkajšnje šest tisočletne visoke kulture pisanja v Evropi ne moremo več nadoknaditi. Lahko pa se iz tega kaj naučimo. Njihov način pisanja nam kaže, kako zelo pisanje uri zavest. Vendar samo, če pri tem ne mislimo na lepopis.

Glavni razlog za to, da je Evropa že na samem začetku zamudila nastanek prave umetnosti pisanja, je takrat veljavni aristotelski ideal lepote, po katerem je veljal rokopis posameznika za manjvrednega, ker je bil preveč živahen, preveč nesimetričen.

Na Kitajskem so na to gledali drugače. Tam se je pisanje hitro razvilo v najvišjo vseh umetnosti. Takoj so spoznali, da se s pisanjem izraža „bit“ (v evropskem prostoru bi temu rekli zavest). To znanje so uporabljali, da bi s pomočjo rokopisa „bit“ vedno bolj kultivirali. Rokopis je postal nekakšna vizitka zavesti, ki je razkrivala kulturni in družbeni položaj človeka.

Izražanju osebnosti skozi pisavo so posvečali in še vedno posvečajo veliko več pozornosti, kot je to običajno na Zahodu. Izhajajo namreč iz tega, da pisanje sledi humanejši estetiki, kot je v Evropi uveljavljena uniformirana brezhibnost (kaligrafija), ki, mimogrede povedano, na sino-japonski način pisanja sploh ni prenosljiva.

Pri pisanju nas vse vodi isti vzgib, ki usmerja naravno gibanje roke. Torej bi bile lahko naše pisave primerljive, če ne bi bilo tu razlike med kulturami: na eni strani ošiljeno pero in lepopisni narek, na drugi strani japonski čopič in osebni izraz.

Kako lahko družimo zahodnjaški način razmišljanja in vzhodnjaški način pisanja?

Jasno nam mora biti, da je tako tu kot tam živahno pisanje mogoče samo, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer popolnoma prosto in tekoče gibanje roke ter zdrava samozavest.

Izredna cenjenost razvijanja osebnega sloga pisanja na Kitajskem in Japonskem tudi za Evropejce ni problem. Zavesti je namreč vseeno, ali se izraža z japonskimi znaki ali evropskimi črkami.

Da bi tudi v Evropi dosegli podoben standard kot na Japonskem in Kitajskem, moramo na naravni rokopis gledati drugače, ga drugače razumeti ter ga rešiti oklepa zahodnih kaligrafskih meril. Zato smo evropski kulturi pisanja dodali kategorijo filografija.

Vse slike za zaščitene pred kopiranjem.