Če primerjamo hitrost pisanja s hitrostjo misli in občutkov, potem je rokopis neke vrste grafični "trenutni posnetek duha" v upočasnjenem gibanju.

Pravi osebnostni pisavi je čisto vseeno, ali je na papir zapisana s svinčnikom in črko ali s čopičem, kot so kitajske pismenke. Ker je vezana na zavedna in nezavedna človekova čustva, se na papir vedno prelije z občutkom: občutek je vir njenega izražanja! To bogastvo je tako neizčrpno, da vsak pišoči iz njega razvije svoj lastni, nezamenljivi rokopis – če hoče ali ne.

Vsak rokopis ima svojo lastno estetiko, ki prestane tudi najstrožja lepopisna pravila iz šolskih klopi. Če se še tako trudimo, osebni rokopis nikoli ne more postati kaligrafija – in naj to niti ne bi postal. Kajti že samo zavestna usmerjenost k lepopisu, torej že sam namen, ga uničita in mu vzameta vso spontanost in naravnost. Samo prosto in nevezano pisanje je živahno in avtentično. Brezhibnost v obliki in enakomernost v izrazu sta v nasprotju z osebnostno pisavo. Zanjo velja ravno nasprotno: biti mora spontana, individualna in intuitivna.

To je osnova njene estetike, to je njena avtentična značilnost. Zato je lahko tudi del umetnosti.

 

Vse slike za zaščitene pred kopiranjem.